Delati in živeti s knjigo

Včeraj je v 75. letu starosti umrl Milan Matos, vodilna osebnost slovenskega založništva, dolgoletni direktor Mladinske knjige, prejemnik Schwentnerjeve nagrade za življenjsko delo, prejemnik visokega državnega odlikovanja – častni znak svobode za zasluge pri razvoju slovenskega založništva, prejemnik priznanja za življenjsko delo na področju managementa ter prejemnik številnih drugih priznanj. Milan Matos je bil aktiven tudi v drugih organizacijah, kot predsednik je vodil Združenje založnikov in knjigotržcev Slovenije, Ustanovo Gallus, Združenje za direktni marketing in drugo. Skrbno je gojil poklicno sodelovanje s slovenskimi založniki in knjigotržci, kljub temu, da so bili konkurenca na trgu.

Matos se je rodil leta 1945, ko je bila ustanovljena tudi Mladinska knjiga. Že v mladosti je rad prebiral knjige, tudi poezijo, nikoli pa si ni predstavljal, da bo skoraj 40 let z njimi tudi poklicno.
Službeno pot v Mladinski knjigi, poimenoval jo je »služba mojega življenja«, je začel kot vodja  prvega slovenskega knjižnega  kluba Svet knjige. Potrebnega je bilo veliko poguma in železne volje, da je klub dosegel skoraj nemogoče - 170 tisoč članov. Neusahljiva volja in energija so Milana Matosa gnale k novim izzivom. Napredoval je v vodjo prodajnega sektorja ter sredi osemdesetih let postal vodja proizvodno-tržnega področja. Leta 1992, ko je podjetje preživljalo težke čase zaradi privatizacije in lastninjenja, je Milan Matos prevzel vodenje največje slovenske založbe in jo uspešno vodil sedemnajst let.

Ko je Matos leta 2009 zaključil svojo poklicno pot, je Skupino Mladinska knjiga sestavljalo 14 slovenskih in tujih podjetij, ki so se ukvarjala z založništvom, knjigotrštvom, papirništvom, logistiko, s tiskarstvom. Izdali so več kot tisoč naslovov knjig, revij in drugih izdelkov v nakladi 8 milijonov izvodov na leto. V Skupini je bilo 1.600 zaposlenih. 

Največ lepih spominov je imel Milan Matos na sodelavce in na avtorje, ob katerih je preživel velik del svojega poklicnega življenja. Številni med njimi so se ob njegovi smrti oglasili z izrazi sožalja in mislimi, ki so jih vezale na skupno pot. Žalujejo za človekom »z neskončno energijo, ki mu ni bilo nikoli nič težko narediti, urediti in premakniti. Premikal je gore, premikal je nemogoče«. 

Kot upokojenec je napisal knjigo z naslovom Hiša velikih zgodb, ki govori o njegovem življenju, predvsem pa o njegovi poklicni poti v Mladinski knjigi.  

Ko je Milan Matos odhajal v pokoj, se je od Mladinske knjige in sodelavcev poslovil  z besedami: »Hvaležen sem za to življenjsko priložnost – delati in živeti s knjigo. Verjamem vanjo. Delo z njo ni bilo lahko, toda knjiga je obogatila moje življenje in upam, da prek mojega dela še marsikatero drugo.«